ODHOD DOMOV

  Po zelo slabo prespani noči (vsaj iz moje strani), smo se zbudile ob treh zjutraj. Nahrbtnike na ramena. ŠKLOC!! Ups!! No na mojem nahrtniku je ena zadrga popustila. Hvala Ani za bandažni trak, s katerim sem zakrpala nahrbtnik. Naslednjič ne bom pozabila na bandažni trak. Otovorjene spredaj in zadaj, z vrečkami hrane v rokah, smo se odpravile do taxija. Za 200 PES nas je odpeljal do letališča.
  Zaradi varnosti in skrbi, da bi še kakšna zadrga popuustila, smo si nahrbtnike ovile v zaščitne folije (127 PES). Ko smo čakale na CHECK – IN, sta se kar od nekje prikazali dve argentinki, ki sta se postavili kar na začetek vrste. Itak so vsi znoreli, oni dve pa sta tebi nič meni nič, vse ignorirali. 
  Ob sedmih zjutraj smo poletele iz Cancuna do Mexico Citya in od tam proti Madridu in Benetkam, kjer sta nas pričakala Jerica in Alex. Hvala vama, da sta nas prišla iskat in nas varno pripeljala domov po zasneženih cestah.

Kljub temu, da je lepo raziskovati svet , odkrivati nove stvari in čeprav se je težko vrniti domov, na koncu ugotoviš, da je doma najlepše, najtoplejše.

ISLA MUJERES

 Ajoj! Še zadnji dan na obali in zadnji dan na mehiških tleh. Občutki so obupni. Spet v realnost in v Slovenijo, kjer bo čez vikend menda snežilo. Tukaj se že vse pripravljajo na novo leto. Postavljajo smreke, balončke. Res je čuden občutek ko v takšni vročini, vidiš okrašene smrekice.

  Slej ko prej pride tudi težko slovo s katerim se je potrebno sprijazniti.

Zadnji dan smo izkoristile še za zadnji otok, ISLA MUJERES. Po zajtrku smo se s trajektom odpeljale na ta mali otoček. Do pristanišča naj bi se peljale z avtobusom 13 Puerto Juarez. Pa smo čakale, čakale in čakale. Avtobusa ni bilo. Zraven nas je stal fant s katerim smo skupaj najeli taxi, ki nas je zapeljal do pristanišča. Za karto smo plačale 140 PES (povratna. Vožnja je bila danes mirna, bruhanja ni bilo. Sedele smo na palubi, grel nas je sonček, opazovale smo kako se približujemo otočku. Nakar v morju zagledam par plavuti. Morski pes. Žal mi ga ni uspelo slikati: počasni refleksi. 

 Na Isli Mujeres so se zgleda odločili, da bodo otok prenovili, saj na vsakem koraku nekaj kopljejo. Ko smo stopile iz trajekta, so nas vsi napadli. Kaj si želite početi na otoku, bi snorklali, ste prišli samo plavat, skuter, avto… Svašta! Odločile smo se za najem majhnega avtomobilčka, golf avto. Ja, ja smo se kar opogumile. Izkušnje mamo, težje pa tudi ne more biti, kot vožnja s hroščem. Cena 350 PES/dan. Najvišja hitrost 40km/h.

  Najprej smo se zapeljale na S del otočka, ki naj bi bil najlepši. Zakupile smo senčnik in tri ležalnike. Ležalnike dobiš zastonj, če naročiš pijačo. No pijača je potem toliko dražja, da vseeno plačaš še ležalnik. Prepustile smo se uživanju na soncu, fotkanju, plavanju. Plaža je super, morje mirno, turkizno, čisto kot suzica. Na dnu so bile tudi morske zvezde. Kar naenkrat se je pooblačilo, kar tukaj ni nič neobičajnega. 

Pobrale smo šila in kopita in odkorakale proti brzo avtu. Naš golf avto je bil zaparkiran. Ajoj. Kaj pa zdaj? Našel se je dober možakar, ki me je usmerjal. Ups, no malo mi je pa le uspelo zadeti avto za mano. Prav mu je kaj mi je pa delal napotoJ. Dočakale smo našo spektakularno vožnjo po dežju. Ja tako je če imaš golf avto. Dobra lastnost zelenega hrošča je bila, da smo bile zaščitene iz vseh strani. Tukaj je bila samo streha. Tako smo se skrile pod drevo.

  Ko se je končno vsaj malo zvedrilo, smo se zapeljale do akvarija z želvami, GRANJA DE TORTUGAS (Turtle farm), kjer smo si za 30 PES ogledale želve od najmanjše do največje. Vsako velikost imajo v svojem akvariju. Ogledale smo si tudi nemote, raznobarvne ribice, morske konjičke.

V enem izmed akvarijev se je skrivala tudi zelo lena hobotnica, ki si pusti streči. Bil je ravno čas kosila, zato so ji ponudili rakca. Ubogo žrtev je bilo potrebno spraviti skoraj do njenih lovk, da se je gospodična končno zdramila.

Tam smo srečale tudi dva slovenca, par iz Škofje Loke. Izmenjali smo si vtise. Povedala sta nam, da se gresta slikati z morskim psom. Tako smo se jima kar pridružile, tega pa res ne bi smele zamuditi. Z Barbaro sva se opogumili in se slikali z Moniko (morska lisica). Občutek, ko jo držiš je kar malo strašen. Čutiš razbijanje srca, pa kolk je težka. 

  Zapeljale smo se še do parka delfinov. Ana si je strašno želela plavati z njimi. Skoraj se je že dogovorila, da bo šla plavat. Vendar je bila zadeva kar draga 850 PES (56 EUR). Naslednja tura je bila komaj čez eno uro. Tako, da se je tej izkušnji odpovedala.

  Ker smo morale prevoziti še veliko otoka, smo se zapeljale naprej do PUNTA SUR. To je svetilnik na J otoka. Od tam je zelo lep razgled na otoček, morje, ki se preliva v barvah, na skale. Spet tisti občutek, konec potovanja.

  Nato pa vožnja do mesta, po katerem smo kar nekaj časa krožile. Prvo kot prvo nismo točno vedele , kam moramo vrniti avtek, ulice so bile enosmerne, vse je bilo prekopano, tako da smo se odločile, da si še malo ogledamo ulice. Na koncu smo ugotovile, da smo se že peljale mimo izposojevalnice.

  Ker smo bile lačne smo si privoščile kosilo/večerjo. Ja na potovanjih je tako, da čas kar beži, tako da človek pozabi na hrano, tako je potrebno včasih združiti dva obroka v enega. Jedle smo Enchilade Suizo, Yucatan pollo style in pomfri. Super dobro. Nazaj grede do trajekta, pa smo si privoščile še sladico, MARGESITO. Podobna je palačinki, testo je tanko, tako da je na koncu hrustljavo, notri pa je bila narezana banana in namazana nutela. To je življenje. Mmmmmm! 

S trajektom smo se pripeljale nazaj v Cancun. Ana se je odločila, da si bo za spomin kupila še knjigo o Yucatanu. Žal pa se bo morala naučiti špansko, če bo hotela kaj razumeti. No vsaj slike razume. Pred odhodom v hostl, smo zavile še v trgovino po naš zajtrk, krofi in jogurt. Sledilo je še pakiranje nahrbtnikov, polnjenje vsakega kotička nahrbtnika, načrtovanje kako vse spraviti v ogromen nahrbtni, ki je kar naenkrat postal zelo, zelo majhen. Malo smo še obujale spomine. Ugotovile smo, da smo bile kar dobra druščina. Bili so težki časi, ki smo jih s skupnimi močmi preživele in bilo je ogromno lepih, nepozabnih trenutkov, ki bodo za vedno ostali v naših spominih. Kar je najbolj pomembno. Ugotovile smo tudi, da bomo ob prihodu domov doživele šok. Zakaj? V Mehiki je trenutno 30°, po napovedih naj bi bilo v sloveniji -10°, se pravi v Loškem potoku (Ana) -20°, kar pomeni da bo temperaturna razlika 40° oz. 50°. ŠOK! 

CANCUN

  Pa smo pri koncu našega popotovanja po Mehiki. Še dva dneva. Smrk! Če se ti zdi da se čas tukaj kar nikamor ne premakne, kaj kmalu pride ta neizbežni konec. V hostlu smo najprej pojedle zajtrk, potem pa na avtobus za CANCUN. Avtobus vozi na vsake 15 min. Z našimi ogromnimi nahrbtniki smo korakale proti ADOtu in komaj še ujele bus. Vozile smo se uro in pol v pravi ledenici. Ja, tukaj včasih kar pretiravajo s temi klimami. Končno so nam odejice iz letala prišle prav.

V Cancunu smo stopile v Taxi, ki nas je zapeljal v hostl WEARYs TRAVELLERS, kjer smo plačale sobo za 400 PES/3 osebe. Prvi vtis. Podn od Cancuna. Zakaj? Vse kar je od Cancuna, so dragi hoteli (ZONA HOTELIRA). V mestu, ki je ločen od Zone se moraš pa orng potrudit, da dobiš en hostl. 

 

  Punca v hostlu nam je povedala za plažo, kjer ni hotelov in ne preveč ljudi. Ravno za nas. Plaža se nahaja na koncu ZONE. Gre za plažo EL MIRADOR, do katere vozi avtobus R-1. Ob 17km cesti, po kateri smo se vozili, smo opazovale luksuz, ki je nam nedostopen. Ogromni hoteli, urejena okolica. Končno smo prispele do El Mirador. Tam je bilo ogromn policajev z buzostrelkami, čeladami in obrambnimi jopiči. Ja kaj se pa tukaj dogaja? Je bilo naše prvo vprašanje. Hm! Ugotovitev, nič! Pogled na turkizno morje, visoke valove, bele, peščene plaže, oddaljene hotele (tudi hotel HILTON) je bil naravnost čudovit. Oči se kar spočijejo. Škloc, škloc slikanje. Potem pa plavanje. Plavanje, če se temu lahko tako reče;). Stvar je taka, da je tukaj zelo težko plavat. Namreč valovi so visoki, tok je močan. Na plaži sedi reševalec (še kar postaven) in non stop piska na piščalko. Zakaj? Zato, ker lahko plavaš samo v območju med dvema zastavicama. Kar pa ne bi bilo tako težko, če te ne bi tok odnašal iz tega območja. 

HOTEL HILTON

 Kar naenkrat se je pooblačilo in se usulo. Skrile smo se kar pod senčnik, i smo ga zakupile, da nas ne bi sonce opeklo;), no na koncu nas je obvaroval pred dežjem. Zraven dežja je pa še totalno zahladilo. Končno se je začelo jasniti in naredila se je mavrica.

  Kakšnr samovšečne ljudi srečaš. Hehe, opazovale smo zakonski par. A ni tako, da se najraje slikamo ženske? No tukaj je bilo ravno obratno. Možek je bil oblečen v zelo sexi rdečo majčko brez rokavov, katerih izrez je segal do sredine trebuha. Izbral si je samo dve pozi, tako da ne vem al ženka ni obvladala fotoaparata ali je bil pa možek zelo, zelo zahteven. Skos je ponavljal samo dve pozi. Zraven nas so se kar naenkrat pojavili trije sumljivi možiclji. Res so bili sumljivi. Kar naenkrat se je eden ulegel na pesek, druge dva sta ga pa zakopala v pesek. In tako zakopan je ležal vsaj 20 min.

  Ker se je spet začelo oblačiti, smo se odločile da gremo kar nazaj v center. Ker nam je bus vstavil tik ob ADOtu smo si pogledale še vozni red do letališča, V četrtek zjutraj bomo morale že ob štirih zjutraj odpeketati do letališča. Ugotovile smo, da pelje prepozno, tako smo se odločile za  taxi (200 PES).

  Ker nismo še nič konkretnega jedle, smo sklenile, da je napočil čas za hrano (kosilo/večerja). Ugotovile smo, da je kar problem dobiti kaj za pod zob, no razen fast fooda, ki pa nam po dosedanjih izkušnjah ne dela prav dobro (prebavne težave). Tako smo prišle do ene luštne, majhne restavracije. Ker je bil meni samo v španščini, nismo imele pojma kaj sploh ponujajo. Tako smo zaupale natakarci, ki nam je predlagala, kaj naj jemo. Dobile smo svinjino. Hvala bogu malo spremembe. Končno ne piščanec. Bile smo sestradane, na mizo smo dobile majhen kupček krompirčka in svinjine. Sicer je bilo zelo, zelo okusno. Ampak na koncu smo bile še kar lačne. Zapasalo nam je še nekaj sladkega. Joj ta Cancun.

SLASTNA VEČERJA

Dolgo smo hodile in hodile pa nismo nič dobile. Končno smo prišle do ene malo večje trgovine, kjer smo dobile pecivo. Ta Cancun me je čisto razočaral. Mislila sem kaj tukaj dogaja, da se turistov kar tre pa ni nič od tega. Mogoče smo pa na napačnem koncu. Tega ne bom nikoli vedela. Še coctaila nismo dobile pa smo si ga tako zaželele.

  Po ne vem koliko prehojenih kilometrih ( zdaj smo že vajene prehoditi dolge razdalje), smo končno prišle do tržnice, ki so jo sicer že zapirali, ampak tekilo sem pa le dobila in sicer z dvema dodatnima črvoma. Menda je to orng močna stvar, če me ni okol prnesu.

  Cele razočarane smo se vrnile v hostl OCEANIA.

ISLA COZUMEL in ODPRAVA ZELENEGA HROŠČA

  Danes je bil na vrsti otok ISLA COZUMEL. Po zajtrku smo hitro odšle do trajekta. Vožnja je trajala 30 min. Malo nas je skrbelo vreme, ker je bilo oblačno pa nekaj je pihalo. Trajekta za eno smer stane 140 PES. Pred odhodom smo si rezervirale tudi dva skuterja, da bomo lahko raziskovale otok. En skuter nas je stal 300 PES za cel da. Na trajektu nas je zibalo levo desno, gor dol. Morje je bilo razburkano, saj se je pripravljalo k nevihti. Na trajektu ni manjkalo bruhanja. Tudi Ana in Barbara nista zgledali najbolje. Posadka je imela kar nekaj dela. Od deljenja košev za smeti, vrečk za smeti, do odišavljanja prostora. Na otoku nas je pričakal dež. Ajej kaj pa zdaj. Plačale smo skuterje, ampak kako naj se vozimo po dežju. Sklenile smo, da gremo do človeka pri katerem naj bi dobile motorinčkote in ga lepo prosimo, da nam bi vrnil denar. Z dežnikom v roki smo ga končno dobile. Kupčija je bila taka, da nam je lahko vrnil 50% cene, kar je bolje kot nič. Lahko pa bi namesto skuterja dobile avto. Odločile smo se za denar. Dež je še kar padal, zato smo zavile v eno izmed trgovin, kjer smo nakupile majčke. Ko smo opravile nakup se je zunaj že kazal sonček. Hm, kaj pa zdaj? Ja ponovno smo poiskale človeka s skuterji. Ponovno smo se odločile, da bi otok raziskovale s skuterjem. Po nas je nato prišel en drug možicelj, ki nas je v zelenem hrošču z odprto streho odpeljal do izposojevalnice. Glej ga zlomka, na poti je spet začelo deževati. Človek kar ne more verjeti. Vreme je res adijo pamet. Kaj pa zdaj? Ponudili so nam avto za isto ceno. Ni nam preostalo drugega, kot da ga vzamemo. Za vsak slučaj smo doplačale še zavarovanje (200 PES), glede na to da ne poznamo ne avto ne mesta, smo se raje zagvišale.

  Naš spremljevalec po Isli Cozumel je postal zeleni hrošč. Njegov upravitelj pa kdo drug, kot jaz. Seveda sem bila vsa na trnih.  To je čisto nekaj drugega kot moj avto. Kako bom sploh vozila to mašino? Zelenko je imel štiri prestave, zarjevel in trd menjalnik. Po vseh inštrukcijah in začetnih težavah, nam je končno uspelo speljati. Garmin je postala Barbara. Dokler je cesta peljala samo naravnost je še šlo. Nakar smo prišle do rdeče luči pa še prve v vrsti smo bile. Ajoj panika. Ko se je prižgala zelena luč, so začel kar vsi povprek trobiti. Avto je čisto zatajil oz. voznica. Nikakor ni šlo menjati. Promet smo čist zaustavile. Kot da se ni nič zgodilo smo speljale naprej. Nato pa še tankanje bencina in naša avantura zelenega hrošča se je lahko nadaljevala.

  Vozile smo se po 16km dolgi, ravni cesti (hvala bogu brez semaforjev). V obala po kateri smo se vozile, je naravnost čudovita, divja. Sicer se tukaj ne moreš kopati, lahko pa napašeš oči na visokih, razburkanih valovih. Naprej smo se peljale do plaže CHEN RIO , lepo za slikat. EL MIRADOR je bila naša naslednja postajanka. S plavanjem ponovno nič. Je bila pa tam skala v obliko nekakšnega pomola, ki je imela izdolbeno veliko luknjo skozi katero so divjali valovi. 

  Naprej smo se peljale na Z obalo, na plažo PALANCAR. Normalno nam je uspelo zgrešiti  odcep, tako da smo morale obrniti in se nazaj peljati po nenormalno luknjasti cesti. Če je komu rado slabo, mu cesto zaradi posledic odsvetujemo. Naš zeleni prijatelj, je škripal na vseh straneh. Ampak uspelo mu je. Če je V obala divja, valovita, je Z obala njeno popolno nasprotje, popolnoma mirno morje. Nekaj časa smo si vzele za kopanje, nekaj fotk, relaksacijo, nabiranje ogromnih školjk, kijih tukaj ne manjka. 

  Ker nas je že malo priganjala tema, smo pičile nazaj proti mestu. Sploh nismo vedele če nam delajo luči. Pogruntale smo, da žmigavci pač ne delajo, zato tudi panika na prvem križišču, ko smo ustvarile prometni kaos. Po 60km naše današnje pot, smo prispele do mesta. Z nekaj truda in nekaj strahu pred mestom, nam je uspelo priti do izposojevalnice. Avto cel, potnice cele in zdrave. Kamen se mi je odvalil od srca, malo sem bila pa tudi ponosna nase.

  Pot nas je vodila še do glavnega trga Main Plaze, kjer stoji kip predsednika Benita Juareza. Ker smo bile lačne, smo si privoščile nezdravo hrano v Meku. Glede na to, da smo se morale s trajektom vrniti še do Playe, nas je bilo malo strah, da nam bo zaradi Meka slabo. Ampak morje hvala bogu ni bilo razburkano. Na Playi je spet padal dež. Ker sva imeli z Ano zaradi japonk ožuljene noge, sva si jih sezule in pot do hostla nadaljevali bosi. 

   V hostlu si je po napornem in stresnem dnevu vsak privoščila še dva snickersa. Ja cukrn nam je orng padel. Sledilo je še pakiranje in pospravljanje. Jutri nas pot pelje do CANCUNA.

PLAYA DEL CARMEN - AKUMEL

  Danes smo si privoščile razmeroma dolg spanec. Potem pa na zajtrk, ki je bil uštet v ceno hosta. Počutila sem se kot v študentu. Kuhinja je bila kot v študentu. Končno sem dobila tudi kavo, po dolgem časi.

 Se še spomnite italijana Danijela? No vglavnem včeraj nam je povedal za plažo AKUMEL, kjer naj bi bile tudi želve, ki naj bi rade zahajale na plažo. Tako, da smo rekle, da tega pa ne smemo zamudit. Skočile smo na colectivo in naravnost do Akumela, ki je 30 min vožnje od Playe. Voznik nas je pustil kar na avtocesti, tako da smo jo prečkale preko mosta. Če nas bi zapeljal do plaže, bi nas prišlo dodatnih 50 PES/osebo, samo zato, ker bi zapustil avtocesto. 

 Ker so Ano ožulile japonke, smo najprej zavile v trgovino po nove. Na plaži, ki sicer ni prav velika, vidiš same »snorkce s plavutkamI« (potapljače). Se pravi, da smo prišle na pravo mesto. Šofer nas je seznanil, da želve ne pridejo na plažo, tako da smo se odločile, da se bomo tudi me spremenile v snorčke, kljub temu, da je naša skupna blagajna že skoraj prazna. Želv pa menda ja ne gre zamuditi. No malo smo kolebale al ja al ne. Ana se je zaradi problemov odločila, da ne gre. Tako, da sva šli z Barbaro sami. Za vso opremo in eno uro, je na osebo prišlo 300 PES. Da bomo imele vsaj malo spomina na podvodni svet, smo kupile še fotkič za pod vodo. Samo upam lahko da bo vsaj kakšna slika uspela. Fotkič ni ravno bog ve kaj, pa še težko ga je uporabljat, mal na slepo se slika. Cele opremljene v snorčke sva skupaj z vodičem Gasparjem odšle do barkače. Na lepem čoln ni hotel vžgati. No samo malo ga je bilo potrebno ogreti, potem pa smo se zapeljali dlje od obale. In hop pod vodo. Takoj sem zagledala želvo, ki je zobala travo na dnu morja. Potem pa nekaj manjših in nekaj večjih želv, pa korale in pisane ribice (rumene, črtaste, modre, vijolične. To karibsko morje res ponuja ogromno. Vmes mi je uspelo celo masko pokvarit. Trak s katerim si naštelaš masko sem utrgala. Se zgodi. Ups!:) Barbara je tudi osvojila snorklanje, tako da je čist ponosna. Naslednjič pa potapljanje.  

Ko smo se vrnile iz Akumela, smo si v Playi del Carmen ogledale še dogajanje na tamkajšnji plaži. Plaža ni prav nič posebna, preveč turistov. Tam smo srečale enega fanta iz Argentine, ki že dve leti kolesari po svetu in ima babico v Dubrovniku. Na plaži so igrali rugbi. Ana je takoj opazila šarmantnega črnca (njen fetiš). Ker je sonce počasi začelo zahajati, smo se odločile da še malo posedimo na plaži in uživamo v razgledu in šumenju morja. Barbara se je odločila da gre še malo zaplavat.

 Ker danes nismo pojedle še  nič konkretnega, smo si morale poiskati še nekaj za  pod zob. Vsaka si je privoščila kos res dobre pice. In ker si na temu potovanju še nismo privoščile nobenega coctaila, nam ni preostalo drugega kot da si ga danes. Povsod so imeli ponudbo 2x1. Človek bi mislil, da bodo to zadevo prinesli v enem malo večjem kozarcu. Ne, vsaka je dobila dva kozarca margarite. Zgledale smo kot največje komerke. Na mizi je bilo šest kozarcev. Tako smo imele čas, da smo opazovale mimoidoče. Tukaj so res sami američani, ki imajo nekaj pod palcem. No me smo zgledale kot klošarke. Napram njim

 Margarite so nas malo ogrele, tako da smo počasi zavile proti hostlu in odšle spat.

TULUM

 Glede na to, da nas utrujenost že daje, smo se včeraj odločile, da bomo vstale pač ko se zbudimo (brez budilke, danes ima prosto). Človek bi se lahko komot navadil na šumenje morja in vetra ob prebujanju. Zvok, ki se ga splača zapomnit. Šele ko smo stopile iz naše kolibice, smo si lahko orng ogledale naše naselje. Čudovito! Bela mivka, palme, bungalovčki nametani okrog, stol in miza v pesku. Ah ja. 

 

  Današnji dan: Smisu življenja je ležanje a plaži z možgani na off in čivavo na straži,….

  Ker smo morale sprazniti hiško do enajstih, smo naše nahrbtnike shranile v omarice pod ključ (za plačilo 60 PES/osebo). Potem pa zajtrk. Pogruntale smo, da je zraven neka restavracija. Včeraj nam je na recepcije možicl rekev, da zajtrk ni vključen. No ampak nekako smo ugotovile, da nam zajtrk pripada. Fora pa je bila, da smo imele plačana samo dva zajtrka, plačale pa smo hišico za tri osebe. Zakaj torej samo dva zajtrka, tretjega pa je potrebno plačat? Ajoj, pa sva z Barbaro pošizile in sva šli do receptorja in itak nismo nič dosegle. Na koncu smo en zajtrk plačale. Blo ga je pa bore malo (2 tousta, marmeladica, maslo in čaj). Na koncu smo bile še kar lačne. Ampak nimaš kaj, prepusti se toku. In smo se mu.

  Odšle smo na plažo in takoj slikanje, na čolnu, palmi, pod palmo…. Jah ni kaj spomini morajo biti. Potem pa so nas začeli oblegati ponudniki za snorklat. Jaz sem bila itak takoj za akcijo. Po dolgem barantanju in nepopuščanju smo začetno ceno 370 PES za vse tri, znižale na 200 PES/h za vse tri. Lepe ribice, pisane, vijolične, modre, rumene, veliki ježki, korale. Lepo! Človek se ne naveliča gledati. Ana se je na začetku malo bala, ampak se je naš vodič prav prijazno ponudil, da jo je držal za roke in sta skupaj plavala. Kakšen kavalir. 

Sledilo je izležavanje, cvretje. Obiskal nas je še nek italjan, ki trenutno živi v Londonu. Barbara se je kar zadebatirala in dobila kar par koristnih informacij za naprej.

  Nato pa je nastopila lakota. Tortilja s piščancem. Ne vem če sem že kdaj v tako kratkem času pojedla toliko piščanca.

  Ta italijan Danijel, nam je povedal da so zelo blizu piramide TULUM RUINS. Pa smo jih šle pogledat. Od tam je zelo lep razgled na zaliv. Žal smo imela za ogled samo 45 min časa, tako do smo si vse ogledale zelo na hitro. Seveda smo se poslikale na vseh zanimivih točkah. Na koncu nas je varnostnik že prav priganjal.

  Potem pa nahrbtnike na ramena in na lov na TAXI. Ker je bila že tema, nas je skrbelo, kako ga bomo dobile. Ampak k sreči je mimo peljal  taxi, ki nas je zagledal in pririkvercal nazaj. 

Ker nam je čez dan sladkor obupno padel smo se na avtobusni postaji opremile s sladkarijami. Potem pa na uro dolgo vožnjo do PLAYE DEL CARMEN. V LP smo si že prej poiskale hostl RIO PLAYA, ki je blizu plaže in glavne ulice na kateri največ dogaja.

Evo to je to za danes. Jutri naprej