MEXICO CITY

  No pa smo po dolgem letu, 11 ur, končno pristale na trdnih tleh Mehike, natančneje v Mexico City. Sledil je dolg popis preden smo sploh prišli do prtljage in potem se en popis ob prevzemu prtljage. To je zmeraj najbolj napet trenutek čakaš a bo al ne bo prišel tvoj nahrbtnik. Ko smo končno šle skozi vse carine smo zamenjale dolarje v mehiške pesote. Poiskale smo najboljši menjalni tečaj (11,77). Potem pa na lov za TAXIjem. Tukaj ga ni problema najti, saj na vsakem koraku kričijo TAXI, TAXI. Problem je samo da so cene cisto različne. Od 295 PES na osebo do 127 PES za tri osebe. Seveda smo se odločile da bomo šparovne. Ko smo prišle do taxija smo doživele prvi šok. Zunaj je bilo pičle 4 stopinje. ME pa same kratke rokave v nahrbtniku. Ajej!! Samo upale smo lahko da se bo čez dan kaj ogrelo. Taksi nas je tako zapeljal do našega hostla,  ki stoji čisto v središču mesta. Rezervirale smo ga že mesec prej preko interneta. Rezervacija nas je stala 4EUR. Aja gre pa za hostl MONEDA. No tukaj nas je čakal naslednji šok. Namreč v sobo smo lahko šle komaj po tretji uri. Naš načrt pa je bil da gremo po prihodu še malo zaleknit potem pa na ogled mesta. Pa smo mogle obrnit vrstni red. Najprej smo šle na zajtrk kar v hostlu, potem pa se na internet napisat en mail neki gospe Isas. To je mehičanka, ki je bila 3 leta cimra eni gospe iz Idrije. No pa ji je ta gospa preko nas poslala eno darilo. Žal pa Isas ni prišla na dogovorjeno mesto ob dogovorjenem času, tako da ji darila nismo mogle oddati.   No da grem nazaj na naše raziskovanje glavnega mesta Mehike, Mexico City. Najprej smo šle do glavnega trga ZOCALO, ki meri od severa proti jugu 220m, od zahoda proti vhodu pa 240m in je eden največjih trgov na svetu.

 Žal pa je bil obdan z ograjami, saj naj bi se zvečer odvijala neka prireditev ob 200 obletnici ne vem česa. Okrog trga stojijo same pomembne stavbe.
PALACIO NACIONALE je predsedniška palača. Žal si je nismo ogledale, ker je bila vrsta za nase potrpljenje predolga.

  Tako smo šle do CATEDRALE METRAPOLITANE, to je zelo velika katedrala. Ravno danes so imeli krst, pa so družine kar v vrsti stale pred vhodom. Otroci pa so bili oblečeni v raznobarvne oblekce, ma punčke so bile kot princeske.

   Potem pa je tukaj se GOVERNMENT OFFICES. Ko smo si ogledale vse te znamenitosti od zunaj ali od znotraj smo vzele pot pod noge in sle naprej do PALACIO DE BELLAS ARTES, ki je cela iz marmorja. Notri je koncertna dvorana in razstave slik različnih umetnikov, kot je na primer DIEGO  RIVIERA in njegova najbolj poznana slika El hombre en el cruce de caminos. Žal slik ne boste mogli videti, ker smo spet šparovne in nismo plačale karte za slikanje.

  V bližini je tudi PALACIO POSTAL, ki je menda prava znamenitost, zaradi baročnega stila gradnje. Tukaj je tudi postni muzej, kjer hranijo prvo znamko.
  Pot nas je naprej peljala na razgledni stolp TORRE LATINOAMERICANA, od koder je je razgled na celotno mesto. Z dvigalom smo se peljale na 37. nadstropje. Šele od tukaj se vidi koliko je mesto dejansko veliko. Na strehah hiš so parkirani avti, razloči se revnejše predele od bogatejših. Ob vhodu na stolp so grafiti smrti in okostnjakov, menda mehičani še posebej slavijo smrt in menda za 2. november pripravijo cev žur, praznovanje.

  Od tukaj smo se pes odpravile do kipa neodvisnosti EL ANGEL. Ja kot vidite smo vse prešle pes. Namreč, tukaj se vse zdi tako blizu, ko pa hodiš, pa ugotoviš da so stvari zelo daleč. No vglavnem pri kipu smo se seveda slikale na 100 in 1 način, ko kar naenkrat zaslišimo poznan glas. Srečale smo 3 slovence. Zanimivo, da v tako velikem mestu, med tako množico srečaš tri slovence. Ker smo bile že kar malo sestradane, smo odšle na prvo , pikantno mehiško kosilo.

  Potem pa se do naše zadnje destinacije BOSQUE DE CHAPULTEREC. To je največji park v Mehiki, katerega obseg je 4 km2. Tukaj vidiš reke, jezera, grad, živalski park in nacionalni antropološki muzej, katerega smo si šle tudi pogledat. V njem je prikazana kultura američanov, majev, mehičanev, kultura Oaxace, Teotihuacana,.. Potem pa smo si hotele ogledati še živalski vrt, žav pa smo bile prepozne. Smo pa zato videle veliko veveric, ki so se prosto sprehajale po parku. Drugače pa se ob sobotah družine zbirajo v parku in prirejajo piknike. Ja tudi danes so se zbirali, zato je bil park natrpan z ljudmi. Štanti so stali eden zraven drugega. Če si hočeš ogledati celoten park, si moraš vzeti cel dan samo za to.

In potem smo se raje kar z avtobusom odpravile proti hostlu. Drugače nam bi odpadle noge. Končno smo dobile sobo, in bile ob vstopu kar malo šokirane. Bila je kot v vojašnici. Majhna s pogradom. Katera bo spala na vrhu? Žreb!  Seveda sem bila žrebana jaz, zato sem postala kar malo slabe volje. Ampak stvar smo rešile tako, da smo jogi nekako zbasale na tla. Za jutri smo si rezervirale celodnevni izlet v TEOTIHUACAN.
In tako se je končal nas prvi dan na mehiških tleh.