OAXACA - TUXTLA GUITEREZ - SAN CRISTOBAL

  Evo, za nami je 10 urna vožnja iz Oaxace v Tuxtlo Guiterez. Ali sem kaj spala? Hm kaj pa vem, mislim da ne, čeprav nekaterih stvari se pa res ne spomnim. Vem da sem pol filma Beležnica prespala. Tako da verjetno nekaj spanca je bilo. Vožnja pa je bila kar razgibana. Vozili smo se po vijugastih cestah, polnih lukenj. Vmes je padal celo dež, zato smo se kar malo ustrašile, da bomo prišle v deževno Tuxtlo. Hvala bogu pa je bilo tam nebo brez oblačka.   Evo tako smo ob 7:15 prišle na avtobusno postajo. Še Čisto zalimane smo takoj skočile do prodajalne s kavo. Ja prav pasala je po dolgem času. Če ne pijem kave vsak dan, je tudi ne pogrešam. Če pa boli glava pa je potrebno posešti tudi po kavi. Seveda smo tudi pozajtrkovale rogljiček in aktimel za boljšo prebavo. Zadnjih par dni se aktimela kar poslužujemo. Prav paše malo mlečnega. Aja tega še nisem omenila. Tukaj imajo avtobusne ponudnike ADO in OCC. Največkrat je OCC cenejši. So pa avtobusne postaje porihtane v nulo. Lahko bi se slovenci zgledovali po njih. Tukaj vse štima organizacija, izgled, udobnost, skrb za prtljago. Ja ni da ni.

  Ker je bilo v Tuxtli zelo vroče, okrog 28 stopinj, smo uporabile WC da smo se preoblekle, preobule in umile. Kot ciganke. Je pa stvar taka. Tukaj v Mehiki je potrebno vsako stvar plačati. Tudi izleti, ki so organizirani, ubistvu plačaš samo vodenje in prevoz. Kar se tiče vstopnin in kosila moraš doplačati sam. Spet sem malo skrenila s poti. No ko smo bile končno v kratkih hlačah in namazane s sončno kremo. Včeraj nas je izučilo, ko nas je sonček malo oplazil. Odšle smo do taxija, ki nas je za 100 PES zapeljal do trga CHIAPA DE CORZO, kjer nas je takoj pozdravil mladenič iz agencije, ki ponuja vožnjo po CANONU DEL SUMIDERO (150 PES/osebo). Od tukaj pa smo se z zelo švoh kombijem odpeljale do reke RIO GRIJALVA, ki teče po CANONU DEL SUMIDERO.

Najprej smo morale še pol ure počakati, da se je čoln napolnil. Canon je dolg 25km, s hitrim čolnom pa smo po njem drveli s hitrostjo 20km/h. Dve uri smo se vozili med visokimi skalami, med katerimi najvišja sega v višino 1000m. Svet je tukaj zelo pisan. Vidiš od opic, krokodilov, ki so mimo grede kar preveč leni, še gobca se jim ne da odpreti, če ga pa že odprejo, pa porabijo kar veliko časa, da ga spet zaprejo. Jah življenje jemljejo kar preveč enostavno. Potem pa so tu še pelikani, čaplje, kormorani, ujede. Zal pa je reka na nekaterih predelih kar preveč umazana. Naplavljen je les, vmes pa plastenke pa tudi kakšen čevelj se najde. To kar kvari izgled drugače lepega Canona. Vmes je tudi jama v kateri je oltar Marije Guadelupske. Menda so notri tudi maše, sicer ne vem kako župnik spleza k oltarju, ker je dvignjen nad vodo, prostora pa tudi ni kaj preveč. Ah saj mehičani so itak vsi majhni, tak da mogoče zato nima problema. Na koncu pa je še hidroelektrarna CICOASEN, ki menda oskrbuje 1/3 Mehike z elektriko. Tako smo se z vetrom v laseh vrnili do našega začetka. Izlet je bil čudovit.

PLASTIČNE FLAŠE

KAPELICA V SKALAH

 Potem pa je bila dogodivščina. Ker se nam je zdel Taxi prej kar drag, smo rekle ja no bomo šle nazaj do avtobusne postaje z avtobusom. Hm kateri pa je pravi? Kaj smo pa me vedle. Prvega, ki je prišel smo vprašale če pelje v Tuxtlo do avtobusne postaje. Pa je rekel ja. Ok pa smo vstopile. Pa se peljemo, peljemo!! Začetek nam je bil še nekako znan, potem pa je zavil kar nekam v mesto. Pa se še peljemo, peljemo!! Potem pa le vprašam če gremo do ADO-ta. Pa reče ja! Potem se je začel pa kar nekaj smejeti. Pa smo tuhtale, da sem narobe izgovorila. Bvo! Kar naenkrat pa nam ustavi na avtobusni postaji! Seveda ni bila prava, ampak je bila kar ena mestna avtobusna al nekaj takega. No tile stari avtobusi niso bili prav nič podobni ADO-tovim. Pa je šlo 30 PES. Kaj nam je drugega preostalo, kot da smo najele se TAXI za 40 PES. Konec, koncev se je vseeno splačalo. Na avtobusni postaji smo dvignile naše velike nahrbtnike, ki smo jih zjutraj pustile kar na postaji in ponovile vajo od zjutraj, samo da smo se spet preoblekle nazaj v dolge hlače. Potem pa je nastopila lakota. Pa smo šle kar nekaj na hitro pojest, en fajn pekoč bigg hamburger in čips, zraven pa smo popile še liter vode, ker nam je sežgalo vse brbončice. Hop pa je bila ura že 14:30, ko smo imele avtobus za SAN CRISTOBAL. Vozili smo se po ovinkasti, strmi cesti. Nebo pa je postajalo vedno bolj oblačno in mračičasto. Po 1:15 smo prišle v gorsko vasico, SAN CRISTOBAL, ki stoji na nadmorski višini 1950m. Tukaj je menda najhladnejše. Ko smo stopile iz avtobusa, se nam je zdelo, da je bilo v MC še hladnejše. Že v OAXACI nam je ena Nizozemka povedala v kateremu hostlu je fajn, tako da smo samo stegnile listek, ga pokazale vozniku, ki nas je za 25 PES zapeljal do HOSTLA POSADA MEXICO. Dobile smo 3 postelje (tokrat brez pograda) in kopalnico za 150 PES/osebo. Hostl je res super ima majhen parkec na katerem so mizice in stoli, kuhinjo, bar, zastonj internet (opa kar 4. računalniki), vključen je zajtrk, topla voda pa teče od 8:00 - 11:00 pa od 17:00 - 22:00.

  Ker bomo tukaj ostale samo dva, mogoče tri dni smo se kar takoj pozanimale glede organiziranih tur. Tako bomo šle jutri na celodnevni izlet v LAGOS DE MONTEBELLO in CASCADAS DEL CHIFLON. To so menda zelo lepa jezerca in slapovi (300 PES/osebo).
  Ker je bila ura še kar zgodnja smo šle še na ogled mesteca. To je res ena kmečka, gorska vasica. Lepa, tudi ljudje imajo čisto drugačne poteze kot v MC, Oaxaci. Tudi tukaj je glavni mestni trg ZOCALO, kjer se največ dogaja, tukaj se zbirajo ljudje, prodajajo razne drobnarije. So pa tudi tukaj kar zgodni glede Božiča. Namreč,  da se kupiti že smrekico pa balončke, lučke. Če kdo slučajno kaj potrebuje, naj pohiti, kajti čas se izteka. Tukaj je tudi kolonialna cerkev Santo Domingo in katedrala.

  Ker nam denar že počasi kopni, smo morale še na bankomat. Ajoj strah, kaj če kartico požre. Hehe!!! No na prvem avtomatu sploh nismo mogle dvigniti, ker ni sprejemal Maestro kartice, zato smo se ustrašile da bomo ostale brez denarja. Potem pa smo začele spraševati ljudi, kje je še kakšen bankomat, tako da smo končno prišle do SCOTIABANK, kjer bankomat sprejema tudi Maestro. Največ smo lahko dvignile 3,000 PES, provizija pa je 21,00 PES.  Evo in tako se je naš dan počasi približeval koncu. Glede na izkušnje iz prejšnjih hostlov, smo v recepciji prosile še za dodatno deko, šle na računalnik in nato počasi spat. Jutri pa naslednjim dogodivščinam naproti.