CAMPECHE - MERIDA

  No včeraj smo se odločile, da gremo po izletu kar naprej v Campeche. Avtobus je imel odhod ob 23:00. Ob tej uri je bilo v Palenquah še zelo soparno. Ko smo prišle na postajo, je bilo tam ogromno turistov. Po zvočniku so sporočili, da ima avtobus za Tulum 3 urno zamudo. Srčno smo upale, da to ni ta avtobus na katerega čakamo. No hvala bogu je naš avtobus kmalu pripeljal. Ker je bil na pol prazen smo to izkoristile. Vsaka se je raztegnila čez dva sedeža, napihnile povštre, se pokrile z dekicami iz letala (ups, zdej ste me pa dobil:) in upale, da bomo v petih urah kolikor naj bi vožnja trajala vsaj malo zaspale.No naša Barbara je takoj zaspala, kar sede po turško, midve z Ano pa sva iskali in iskali ta prav položaj. In ko končno malo zaspim, se ustavimo, luči na busu se prižgejo, malo poškilim in zagledam dva vojaka s puškama, ki pregledujeta avtobus. No hvala bogu nismo zgledale sumljive, ali pa so rekli, ah pustimo punce, še same zase ne vejo. Spanec je bil prekinjen, pa smo spet na začetku. Kako zaspati? Itak Barbara sploh ni vedela kaj se je dogajalo, je spala ku pouh. Ob dveh zjutraj sem imela že vsega dovolj. Čepke v ušesa, deka čez glavo, pa dajmo zaspat še naslednje tri ure, kolikor naj bi vožnja trajala. Pa sem zaspala, ampak ne za tri ure, ampak za uro in pol. Voznik je oznanil da smo v CAMPECHAH. Jah itak nam ni bilo nič jasno, komu bi pa bilo ob tej nenormalni uri. Ni nam preostalo drugega, kot da smo šle na postajo, se usedle in gledale v zrak. Kaj pa zdaj? Hostli itak niso odprti, če pa že itak ne bomo dobile sobe. Po zelo zgodnjem zajtrku smo se končno spravile skupaj in poiskale TAXI, da nas je zapeljal do MONKY HOSTLA. Zaprto. Hvala bogu je šofer vedel še za en hostl, ki naj bi bil odprt. HOSTL PARAGUTE.  Ajoj!!!!! Prvi pogled, pa drugi in tretji pogled obup. Dobile smo postelje v sobi za 10 ljudekov. Sreča, da je bila notri samo Ana iz Avstralije. Žal smo jo zbudile, če smo hotele notri. Adijo pamet soba. Pograd je bil sicer ful udoben in trd. Vrata v sobi so sicer bila, ni pa bilo stropa, tako da se je slišalo vse kar se je  dogajalo zunaj. Omet je odpadal iz stene. No olajšanje je bil vsaj ventilator. Po rahlem pretresu smo končno zaspale tja do devetih.
  Današnji dan je bil namenjen lenarjenju in kopanju. JUHEJ!!! Končno. Še prej smo par besed izmenjale z našo cimro, ki je prava avanturistka. Potuje s kolesom in tako že 10 let. Domov je šla na obisk samo 2x. Na dan naredi približno 100km. Naredila pa je že 20.000km. Bila je že na Hrvaški, namerava pa v Argentino.
  Končno smo se sprehodile do mesta, s ciljem poiskati plažo za lenarjenje. Najprej na Zocalo, nujno smo ga mogle poslikat.

Potem pa, kje je plaža? Nekako smo že prišle do morja, ampak plaže ni bilo nikjer. Kam zdaj levo ali desno? Namreč o plaži ni bilo ne duha ne sluha. Tako da smo poiskale taxi, ki nas je zapeljal na Playo Bonito. K sreči nismo bile tako neumne, da bi se odpravile peš, saj bi hodile dve uri, tako pa smo se vozile 20 min. Plaža je bila peščena, slamnate hiške, morje pa ni bilo ravno turkizne barve. Na površini je plavalo nekaj črnega. HMMMM! Takoj panika. Kaj če je oljni madež? No pa smo šle naprej. Uležemo se pod eno slamnato hiško, kar prideta dva možiclja in zahtevata 20 P na osebo, da se lahko skrijemo pred soncem. Ja pajade, za vse jim pa ne bomo plačevale. Z Barbaro sva v vodi sklenili, da imamo dovolj Campeche in se bomo premaknile naprej v Merido. Plaža je bila sicer prazna, po njej so se vozili bagerji tako da bo mogoče nekega dne res opravičena imena. Zdaj temu ni tako.

  Hitro smo se uredile, šle na kosilo in odšle do avtobusne postaje. Glede na to, da naj bi bila vožnja krajša smo se odločile da vzamemo 2. razred ADOta. Vožnja je bila super, pa kakšen folk vse vidiš. Na avtobus prinesejo s sabo svega i svašta. Bus se ustavi na vsake 3 min, tako je naša vožnja trajala štiri ure in pol. Vozili smo se res skozi revne vasice, ob poti vidiš hiše velikosti 5x5, notri pa televizija, viseča mreža in pet ljudi. Ali pa hišo iz lesa, ometena z blatom, vmes trava, strehe so bile slamnate, okrog pa živali, smeti. Glavni trg Zocalo je bil povsod lepo urejen. Evo na takšni vožnji človek res začuti ta pravi utrip Mehike.
  Okrog osmih zvečer smo končno prispele v Merido. Dva avstrijca sta nam že dva dni nazaj povedala za HOSTAL ZOCALO.

Hostl je čisto v centru. Za 3-posteljno sobo in balkonom s pogledom na glavni trg, smo plačale 360 PES. Soba enkratna, postelje udobne. Takoj smo se umile in odšle pofirbcat na trg kaj se dogaja. Dogajanje je bilo pestro. Po dekah na tleh so prodajali razne izdelke, okrog parka in znamenitosti so vozile kočije. Prišle smo do največje množice. Tam sta bila dva klovna. Smeh, jok. Jah zakon sta bila. Itak smo bile takoj v središču pozornosti. Hočem rečt, da so upoštevali, da smo bile med samimi španci tudi tudi tujke. Uprizorili so plesno tekmovanje, kjer so pari plesali štiri različne plese (salsa, reggitone, lambada, in še en latisnki ples). Kapo dol. Mehičani res  znajo plesat, boke mečejo levo, desno.
Tako pa je bil mimo prvi večer v Meridi, prvi dan se je prevesil v drugega, ko smo končno zaspale.