SAN CRISTOBAL - CHIFLON WATERFALL in MONTEBELLO LAKES

   Za nami je še en zelo zanimiv dan. Zjutraj smo se po mrzli noči, saj smo spale v spalki pokrite še z dvema do tremi dekama, zbudile ob 8:00. Šle hitro na zajtrk potem pa hop na eno dnevni izlet do SLAPOV CHIFLON in JEZER MONTEBELLO. Pred hostlom nas je pobral voznik, ki na našo žalost prav nič ni znal angleško. Upale smo, da bomo kje vmes pobrali še kakšnega vodiča. Hm, pobirali smo samo špansko govoreče mehičane. Hvala bogu pa je prišla tudi Kristina iz Kanade, ki je obvladala tako španski kot angleški jezik, tako smo bile vsaj o glavnih stvareh obveščene.
  Najprej smo se zapeljali skozi ozke in zavite ulice San Cristobala, kjer so sami ležeči policaji. Malo iz mesta pa smo prišli do odcepa za RANCHO NUEVO. Zavili smo v lep borov gozdiček, kjer so prav lepi prostori za kampiranje. Super, umirjeno, vse zeleno. Notri je tudi cel park z raznimi igrali. Ful en dobr tobogan, nekak iz betona, pa cist zglancan, potem se pa usedeš na karton al na eno podlago, pa švigneš proti dnu. Zakon. No vglavnem, tam smo si šli pogledat eno jamo. Ni bila ravno Postojnska, ampak zanimiva. Naš vodnič pa je bil majhen dečko, star približno 6 - 9 let. Več mu ne bi dala. V roki je držal svetilko. Pa smo šli. Kar naenkrat je spregovoril, usmeril luč v en kapnik, eno figuro in v pojoči, res pojiči, smešni španščini povedal kaj figura prikazuje. Samo za primer kaj smo menda videli, mamuta, kobro, hišo, zaljubljen par, celo krokodila, kokošje srce, ni da ni. Kljub temu da skoraj nič nismo razumele, je bilo vse skupaj kar zanimivo.

  Potem pa smo se odpravili na dve uri dolgo vožnjo proti DE CHIFLONU. Joj tile vozniki in ceste. Adijo pamet. Eden slabši kot ta drug. Na cestah je na vsake 200 - 500 ležečki policaj (itak je tukaj v Mehiki veliko policajev, tako stoječih kot ležečih). Vozniki pa, čudno da ne pride do kakšne nesreče. Avte, kamione prehitevajo čez polno črto. Povprečno vozijo 70 - 100km/h, ni važno ali je ravnina ali ovinek. V ovinku, ki potekajo običajno kot okrog riti v aržet, ponavadi še pospešijo. Pri ležečih policajih pa se skoraj vstavijo, potem pa spet stopijo na plin in navijejo obrate. Ni da ni. Dobro da nismo zjutraj preveč jedle, če ne garantiram da bi prišlo kaj ven. No je pa še ena stvar. Če pa en Čas ni policajev, so pa luknje. Tako da smo se kar dobro razmigal, naprej-nazaj, levo-desno, gore in dole. Se prav v vse smeri. No pa da pustim ta promet.

  Drugače pa je narava lepa. Vse je zeleno, zasajene imajo cele plantaže koruze, sicer je suha, menda da jo imajo za živali. Ob cestah stojijo lesene, na pol podrte kolibe, zraven pa se pasejo različne živali od kokoši, krav, konjev, ki včasih zavijejo tudi na prepovedano območje,cesto, pa do presušenih kužekov. Pred hišami posedajo otroci, ki so običajno umazani, na pol nagi, se igrajo s smetmi. Ženske pa perejo v potokih. In vse to se dogaja le kakšno uro vožnje iz San Cristobala.

  Peljali smo se tudi čez poplavljeno cestišče. Barbara je podoživljala trenutek ko je tudi sama brodila po vodi v Hotedršici.

  Po dveh urah nore vožnje, po tukajšnjih cestah, smo končno prišli do DE CHIFLONA. To je ogromen slap, ki poteka v večih stopnjah. Do najvišjega slapa smo prehodili 1000 m. Hodile smo po lepi gozdni potki, kjer smo lahko opazovale lepe pisane, modre metulje. Na vrhu pa smo zagledale lep pogled na čaroben slap. Težko ga je opisat, ga je potrebno videt. Okolica je vsa živo zelena, dežne kapljice pokrivajo travo. Potka  je blatna, dežne kaplje slapu, pa škrofijo vse na okrog, tako da smo bile v trenutku mokre. Pod slapom  pa je mavrica. Čarobno, res. Je vredno biti moker.

  Potem pa vožnja naprej, ki je trajala približno uro in pol, da smo prišli do LAGUNAS DEL MONTEBELLO. To je sklop 50 jezer. Mi smo si ogledali samo štiri. ŽL si nisem zapolnila nobenega imena. Oziroma ja, zapolnila sem si jezero POJOJ, kjer se je naša kanadčanka Kristina (saj se je spomnite), opogumila in zaplavala v jezero. Naj omenim podrobnost, da smo imele me oblečeno jopo in jakno. Punca ima trdo kožo, ampak po podatku, da je reševalka iz vode in da v Kanadi plavajo v zelo hladnejših rekah, jo razumeš, da to zanjo ni noben problem.

SKUPAJ S KRISTINO IZ KANADE

LOKALNI OTROCI

  Ker je bila ura že pol štirih, smo si končno privoščili kosilo v majhnih kolibicah pri jezeru. Jedli smo tortilje s sirom in nekakšno klobaso. Za moj okus je bila klobasa kar preveč močna, no ni imela okusa po naših fantastičnih kranjskih klobasa. Ampak vseeno kar dobro.  Ko smo si ogledali vse, smo se počasi odpeljali proti domu. Čakala nas je tri ure dolga vožja, med katero smo praznovali tudi rojstni dan ene dekline, ki je prišle na izlet s celo družino. Heh, vsak je dobil majhno tortico. Evo in tako je vožnja hitro potekla.
  Aja joj, čisto sem pozabila omenit, ene starejše mehičanke. Zjutraj ko smo prišle na avtobus, nas je vprašala od kje smo. Pa ji povemo, da smo iz Slovenije. Aja, to je pa blizu Rusije, reče. Pa bol ko ji razlagamo, slabše je bilo. Potem ji pa rečemo da je to EX Jugoslavija. Ajoj, potem pa ja katere države pa so sestavljale Jugoslavijo? Pa ji povemo. Potem nas je pa cel dan spraševala in preverjala če si je zapolnila vse države, dokler ji nismo končno rekle, zakaj si pa ne zapiše. Prav smešna je bila.
  Evo in to je bil naš dolg dan. Jutri pa še na ogled indijanske vasi, potem pa šibamo naprej v toplejše kraje.