ISLA COZUMEL in ODPRAVA ZELENEGA HROŠČA

  Danes je bil na vrsti otok ISLA COZUMEL. Po zajtrku smo hitro odšle do trajekta. Vožnja je trajala 30 min. Malo nas je skrbelo vreme, ker je bilo oblačno pa nekaj je pihalo. Trajekta za eno smer stane 140 PES. Pred odhodom smo si rezervirale tudi dva skuterja, da bomo lahko raziskovale otok. En skuter nas je stal 300 PES za cel da. Na trajektu nas je zibalo levo desno, gor dol. Morje je bilo razburkano, saj se je pripravljalo k nevihti. Na trajektu ni manjkalo bruhanja. Tudi Ana in Barbara nista zgledali najbolje. Posadka je imela kar nekaj dela. Od deljenja košev za smeti, vrečk za smeti, do odišavljanja prostora. Na otoku nas je pričakal dež. Ajej kaj pa zdaj. Plačale smo skuterje, ampak kako naj se vozimo po dežju. Sklenile smo, da gremo do človeka pri katerem naj bi dobile motorinčkote in ga lepo prosimo, da nam bi vrnil denar. Z dežnikom v roki smo ga končno dobile. Kupčija je bila taka, da nam je lahko vrnil 50% cene, kar je bolje kot nič. Lahko pa bi namesto skuterja dobile avto. Odločile smo se za denar. Dež je še kar padal, zato smo zavile v eno izmed trgovin, kjer smo nakupile majčke. Ko smo opravile nakup se je zunaj že kazal sonček. Hm, kaj pa zdaj? Ja ponovno smo poiskale človeka s skuterji. Ponovno smo se odločile, da bi otok raziskovale s skuterjem. Po nas je nato prišel en drug možicelj, ki nas je v zelenem hrošču z odprto streho odpeljal do izposojevalnice. Glej ga zlomka, na poti je spet začelo deževati. Človek kar ne more verjeti. Vreme je res adijo pamet. Kaj pa zdaj? Ponudili so nam avto za isto ceno. Ni nam preostalo drugega, kot da ga vzamemo. Za vsak slučaj smo doplačale še zavarovanje (200 PES), glede na to da ne poznamo ne avto ne mesta, smo se raje zagvišale.

  Naš spremljevalec po Isli Cozumel je postal zeleni hrošč. Njegov upravitelj pa kdo drug, kot jaz. Seveda sem bila vsa na trnih.  To je čisto nekaj drugega kot moj avto. Kako bom sploh vozila to mašino? Zelenko je imel štiri prestave, zarjevel in trd menjalnik. Po vseh inštrukcijah in začetnih težavah, nam je končno uspelo speljati. Garmin je postala Barbara. Dokler je cesta peljala samo naravnost je še šlo. Nakar smo prišle do rdeče luči pa še prve v vrsti smo bile. Ajoj panika. Ko se je prižgala zelena luč, so začel kar vsi povprek trobiti. Avto je čisto zatajil oz. voznica. Nikakor ni šlo menjati. Promet smo čist zaustavile. Kot da se ni nič zgodilo smo speljale naprej. Nato pa še tankanje bencina in naša avantura zelenega hrošča se je lahko nadaljevala.

  Vozile smo se po 16km dolgi, ravni cesti (hvala bogu brez semaforjev). V obala po kateri smo se vozile, je naravnost čudovita, divja. Sicer se tukaj ne moreš kopati, lahko pa napašeš oči na visokih, razburkanih valovih. Naprej smo se peljale do plaže CHEN RIO , lepo za slikat. EL MIRADOR je bila naša naslednja postajanka. S plavanjem ponovno nič. Je bila pa tam skala v obliko nekakšnega pomola, ki je imela izdolbeno veliko luknjo skozi katero so divjali valovi. 

  Naprej smo se peljale na Z obalo, na plažo PALANCAR. Normalno nam je uspelo zgrešiti  odcep, tako da smo morale obrniti in se nazaj peljati po nenormalno luknjasti cesti. Če je komu rado slabo, mu cesto zaradi posledic odsvetujemo. Naš zeleni prijatelj, je škripal na vseh straneh. Ampak uspelo mu je. Če je V obala divja, valovita, je Z obala njeno popolno nasprotje, popolnoma mirno morje. Nekaj časa smo si vzele za kopanje, nekaj fotk, relaksacijo, nabiranje ogromnih školjk, kijih tukaj ne manjka. 

  Ker nas je že malo priganjala tema, smo pičile nazaj proti mestu. Sploh nismo vedele če nam delajo luči. Pogruntale smo, da žmigavci pač ne delajo, zato tudi panika na prvem križišču, ko smo ustvarile prometni kaos. Po 60km naše današnje pot, smo prispele do mesta. Z nekaj truda in nekaj strahu pred mestom, nam je uspelo priti do izposojevalnice. Avto cel, potnice cele in zdrave. Kamen se mi je odvalil od srca, malo sem bila pa tudi ponosna nase.

  Pot nas je vodila še do glavnega trga Main Plaze, kjer stoji kip predsednika Benita Juareza. Ker smo bile lačne, smo si privoščile nezdravo hrano v Meku. Glede na to, da smo se morale s trajektom vrniti še do Playe, nas je bilo malo strah, da nam bo zaradi Meka slabo. Ampak morje hvala bogu ni bilo razburkano. Na Playi je spet padal dež. Ker sva imeli z Ano zaradi japonk ožuljene noge, sva si jih sezule in pot do hostla nadaljevali bosi. 

   V hostlu si je po napornem in stresnem dnevu vsak privoščila še dva snickersa. Ja cukrn nam je orng padel. Sledilo je še pakiranje in pospravljanje. Jutri nas pot pelje do CANCUNA.