ISLA MUJERES

 Ajoj! Še zadnji dan na obali in zadnji dan na mehiških tleh. Občutki so obupni. Spet v realnost in v Slovenijo, kjer bo čez vikend menda snežilo. Tukaj se že vse pripravljajo na novo leto. Postavljajo smreke, balončke. Res je čuden občutek ko v takšni vročini, vidiš okrašene smrekice.

  Slej ko prej pride tudi težko slovo s katerim se je potrebno sprijazniti.

Zadnji dan smo izkoristile še za zadnji otok, ISLA MUJERES. Po zajtrku smo se s trajektom odpeljale na ta mali otoček. Do pristanišča naj bi se peljale z avtobusom 13 Puerto Juarez. Pa smo čakale, čakale in čakale. Avtobusa ni bilo. Zraven nas je stal fant s katerim smo skupaj najeli taxi, ki nas je zapeljal do pristanišča. Za karto smo plačale 140 PES (povratna. Vožnja je bila danes mirna, bruhanja ni bilo. Sedele smo na palubi, grel nas je sonček, opazovale smo kako se približujemo otočku. Nakar v morju zagledam par plavuti. Morski pes. Žal mi ga ni uspelo slikati: počasni refleksi. 

 Na Isli Mujeres so se zgleda odločili, da bodo otok prenovili, saj na vsakem koraku nekaj kopljejo. Ko smo stopile iz trajekta, so nas vsi napadli. Kaj si želite početi na otoku, bi snorklali, ste prišli samo plavat, skuter, avto… Svašta! Odločile smo se za najem majhnega avtomobilčka, golf avto. Ja, ja smo se kar opogumile. Izkušnje mamo, težje pa tudi ne more biti, kot vožnja s hroščem. Cena 350 PES/dan. Najvišja hitrost 40km/h.

  Najprej smo se zapeljale na S del otočka, ki naj bi bil najlepši. Zakupile smo senčnik in tri ležalnike. Ležalnike dobiš zastonj, če naročiš pijačo. No pijača je potem toliko dražja, da vseeno plačaš še ležalnik. Prepustile smo se uživanju na soncu, fotkanju, plavanju. Plaža je super, morje mirno, turkizno, čisto kot suzica. Na dnu so bile tudi morske zvezde. Kar naenkrat se je pooblačilo, kar tukaj ni nič neobičajnega. 

Pobrale smo šila in kopita in odkorakale proti brzo avtu. Naš golf avto je bil zaparkiran. Ajoj. Kaj pa zdaj? Našel se je dober možakar, ki me je usmerjal. Ups, no malo mi je pa le uspelo zadeti avto za mano. Prav mu je kaj mi je pa delal napotoJ. Dočakale smo našo spektakularno vožnjo po dežju. Ja tako je če imaš golf avto. Dobra lastnost zelenega hrošča je bila, da smo bile zaščitene iz vseh strani. Tukaj je bila samo streha. Tako smo se skrile pod drevo.

  Ko se je končno vsaj malo zvedrilo, smo se zapeljale do akvarija z želvami, GRANJA DE TORTUGAS (Turtle farm), kjer smo si za 30 PES ogledale želve od najmanjše do največje. Vsako velikost imajo v svojem akvariju. Ogledale smo si tudi nemote, raznobarvne ribice, morske konjičke.

V enem izmed akvarijev se je skrivala tudi zelo lena hobotnica, ki si pusti streči. Bil je ravno čas kosila, zato so ji ponudili rakca. Ubogo žrtev je bilo potrebno spraviti skoraj do njenih lovk, da se je gospodična končno zdramila.

Tam smo srečale tudi dva slovenca, par iz Škofje Loke. Izmenjali smo si vtise. Povedala sta nam, da se gresta slikati z morskim psom. Tako smo se jima kar pridružile, tega pa res ne bi smele zamuditi. Z Barbaro sva se opogumili in se slikali z Moniko (morska lisica). Občutek, ko jo držiš je kar malo strašen. Čutiš razbijanje srca, pa kolk je težka. 

  Zapeljale smo se še do parka delfinov. Ana si je strašno želela plavati z njimi. Skoraj se je že dogovorila, da bo šla plavat. Vendar je bila zadeva kar draga 850 PES (56 EUR). Naslednja tura je bila komaj čez eno uro. Tako, da se je tej izkušnji odpovedala.

  Ker smo morale prevoziti še veliko otoka, smo se zapeljale naprej do PUNTA SUR. To je svetilnik na J otoka. Od tam je zelo lep razgled na otoček, morje, ki se preliva v barvah, na skale. Spet tisti občutek, konec potovanja.

  Nato pa vožnja do mesta, po katerem smo kar nekaj časa krožile. Prvo kot prvo nismo točno vedele , kam moramo vrniti avtek, ulice so bile enosmerne, vse je bilo prekopano, tako da smo se odločile, da si še malo ogledamo ulice. Na koncu smo ugotovile, da smo se že peljale mimo izposojevalnice.

  Ker smo bile lačne smo si privoščile kosilo/večerjo. Ja na potovanjih je tako, da čas kar beži, tako da človek pozabi na hrano, tako je potrebno včasih združiti dva obroka v enega. Jedle smo Enchilade Suizo, Yucatan pollo style in pomfri. Super dobro. Nazaj grede do trajekta, pa smo si privoščile še sladico, MARGESITO. Podobna je palačinki, testo je tanko, tako da je na koncu hrustljavo, notri pa je bila narezana banana in namazana nutela. To je življenje. Mmmmmm! 

S trajektom smo se pripeljale nazaj v Cancun. Ana se je odločila, da si bo za spomin kupila še knjigo o Yucatanu. Žal pa se bo morala naučiti špansko, če bo hotela kaj razumeti. No vsaj slike razume. Pred odhodom v hostl, smo zavile še v trgovino po naš zajtrk, krofi in jogurt. Sledilo je še pakiranje nahrbtnikov, polnjenje vsakega kotička nahrbtnika, načrtovanje kako vse spraviti v ogromen nahrbtni, ki je kar naenkrat postal zelo, zelo majhen. Malo smo še obujale spomine. Ugotovile smo, da smo bile kar dobra druščina. Bili so težki časi, ki smo jih s skupnimi močmi preživele in bilo je ogromno lepih, nepozabnih trenutkov, ki bodo za vedno ostali v naših spominih. Kar je najbolj pomembno. Ugotovile smo tudi, da bomo ob prihodu domov doživele šok. Zakaj? V Mehiki je trenutno 30°, po napovedih naj bi bilo v sloveniji -10°, se pravi v Loškem potoku (Ana) -20°, kar pomeni da bo temperaturna razlika 40° oz. 50°. ŠOK!